Kitabı oku: «Ljubezenski domino», sayfa 3

Ilona se je zamislila in se spraševala: “Zakaj ni bilo sram mojega univerzitetnega profesorja psihologije? Zvlekel me je k sebi domov, kjer naj bi se pogovarjala o pripravi seminarja, napil me je s konjakom in me izrabil kot vlačugo. Osemnajst let sem imela… Verjela sem, da odrasli počnejo stvari, kakor je treba. Zakaj ni bilo sram mojega strica? Dal mi je denar, da bi lahko začela s poslom… baje iz same dobrosrčnosti… potem pa me je vrgel na kavč v dnevni sobi. Vedel je, da sem poročena, da sem v petem mesecu… Onadva sta si lahko privoščila takšno umazano početje, jaz si ga pa ne smem?”

Notranji glas je molčal. Ilona je vedela, da bi lahko odgovoril. Včasih je odgovore slišala v sanjah, po katerih se je z muko zbujala. “Nima smisla, da se vrtim okrog tega in v sebi gojim občutke krivde. Ne splača se biti podoben pacientom, tem ubogim ljudem, ki so sužnji lastnih grehov. Vse njihove skrivne slabosti poznam in z njimi bom upravljala kot s šahovskimi figurami. Nikoli pa ne bo nihče upravljal z menoj!”

Ilona je za vsakega pacienta vodila podroben elektronski dosje. V računalniških mapah je imela shranjeno vse, kar je lahko izvedela: biografske podrobnosti, zdravniške diagnoze, podatke o rojstvih in splavih. Posebno pozornost je posvečala najkočljivejšim informacijam, kot so tajne ljubezenske spletke, sramotne bolezni in pregrešne strasti. Da ji ne bi ušla niti sleherna malenkost, je uporabljala tudi video posnetke kamer, za katere obiskovalci niso vedeli. Zanje, v resnici, ni vedel nihče, razen Ilone in njenega brata, ki je bil programer in je v centru namestil opremo. Tako si je nabrala ogromen arhiv osebnih podatkov o mestni smetani: znanih funkcionarjih, poslovnežih, umetnikih…

Ilono so pogosto zabavale sočne situacije. Nekega dne je k njej prišla ženska, ki je bila vsa iz sebe, ker jo je varal mož. Ilona ji je naročila, naj k njej pošlje soproga, ki jo je nato res obiskal, ne da bi vedel o ženinem predhodnem obisku, in ji zaupal vse podrobnosti svojih avantur. In potem ni imela dela z določanjem vzrokov za družinske težave, pa naj bo to v skladu z metodo RPT ali z vedeževanjem iz tarok kart. Pacienti so resnično verjeli in bili hvaležni tej ‘pronicljivi’ psihologinji.

Za Ilono niso zaostajali niti njeni podrejeni. Po posebno podlih pristopih je bila znana starejša magistra ezoterične prakse Olga Miller. V osebnem življenju je poveličevala istospolne zveze in srdito sovražila moške. V zlobno zadovoljstvo ji je bilo, ko so ji moški zaupali svoje skrivnosti, ona pa jih je posredovala njihovim ženam in trdila, da je omenjene informacije pridobila s pomočjo skrivne magije.

Ne glede na vse je Ilona verjela, da opravlja svoje življenjsko poslanstvo, torej pomaga ljudem. Vsi ljudje so po svoji naravi neumni, razvratni in leni, zato potrebujejo modrega človeka, ki bo razumel njihove strasti in jih usmeril na pravo pot. Mar ona, Ilona, ni dovolj pametna za kaj takega?

O Valeriju je razmišljala dolgo časa.

– Kaj naj naredim s teboj, dragi? – je šepetala in znova pregledovala mapo simpatičnega pacienta. – Naj te ločim? Naj ženska ostane sama z otrokom… takoj se bo spametovala! Ali naj ti pomagam obdržati družino?

Na koncu je Ilona izbrala metodo očiščenja in ponovne vzpostavitve kozmične energije. Pri bogatih strankah je vedno izbrala ta pristop, ki je obsegal veliko število terapij, zato je bila celotna obravnava draga.

Besede ‘nisi več samo stranka’ so predstavljale poseben trnek, na katerega je Ilona trdno prijela Valerija, ki bo sedaj poslušno obiskoval neštete seminarje in treninge v njenem centru, poslušal različne guruje, mage in mesije, ki v njeno ustanovo prihajajo z vseh koncev države. Navdušen in hkrati osmešen bo prinesel ogromen dobiček.

– Malo se bomo poigrali z njim! – se je nasmehnila in se že veselila zadovoljstva, ki ji ga bo prinesla romanca s privlačnim in bogatim kavalirjem. – Glavno je, da sedaj zdržim tri dni pavze. Naj trpi, potem bo učinek močnejši. In globlji!

Zasmejala se je svoji dvoumni šali.

Kot se je izkazalo, je pravilno predvidela potek dogodkov. Vse tri dni čakanja na skrito sporočilo se je Valerij boril s čustvom zaljubljenega pričakovanja. Ko je nastopil večer drugega dne, je lahko razmišljal le še o srečanju z Ilono. Neprestano je svojo ženo primerjal s privlačno psihologinjo. Mlada Julja se mu je zdela še bolj omejena in dolgočasna kot prej. Vsi lepotni aduti mlade žene – svež obrazek, vitka postava, čvrste prsi – so za moža izgubili svojo vrednost. Se je vse to lahko primerjalo z Ilonino pametjo in privlačnostjo?

– Le kdaj bo kaj napisala… Vse bom naredil, da bi bila z menoj. Imam dovolj denarja, sem izkušen moški… Ji bom že znal ugoditi, – je razmišljal Valerij.

Sanjal je o tem, da Ilono odpelje v Benetke. V tem romantičnem mestu ji bo pokazal vso moč svoje ljubezni. Sprehajala se bosta po srednjeveških, zavitih uličicah, vozila se bosta na gondolah po zelenih kanalih in občudovala čudovite stvaritve pihalcev stekla na otokih Murano in Burano. Vroč kapučino, ladjice, ki drsijo po valovih lagun, na tisoče golobov nad pozlačenimi zvoniki katedral… Zvečer pa jo bo na ogromni postelji pod žametnim baldahinom ognjevito in strastno ljubil…

Erotične fantazije so Valerija prisilile, da se je zamislil. Nekoliko se je ustrašil bližine želene ženske, saj je ni želel razočarati. Pri njegovi starosti je bilo težko dosegati seksualne rekorde. Naivna, mlada žena o tem ni veliko vedela, Ilona pa ima, verjetno, na tem področju več izkušenj.

– Nič hudega, si bom kupil viagro in vse bo okej, – je sam sebe pomiril.

Končno je tretji dan po kosilu prejel težko pričakovano sporočilo.

“Živjo! Danes sem prosta. Greva na večerjo?”

Presrečen Valerij je Ilono povabil v eno najboljših restavracij v mestu. Sedela sta v ločenem prostoru, iz katerega se je odkrival pogled na glavni trg in opero. Miza je bila veličastna; na starinskem porcelanu so bili slikovito nameščeni rdeči raki in kraljevski škampi, iz divjačinskih zrezkov, ovitih v zelena špargljeva stebla, se je še kadilo.

Valerij je sam nalil drago vino melograno, Iloni dajal koščke hrane, se šalil in smejal. Pripovedoval ji je o tem, kako ga je očarala in ga prisilila, da je na življenje pričel gledati drugače.

– Vse sem pripravljen storiti za to, da se boš počutila kot v sedmih nebesih!

Ilona je pred zmenkom tri ure preživela v lepotnem salonu. Frizura, make-up in manikura, vse je bilo v skladu z modnim stilom, ki poudarja naravno lepoto. Čudovita bež obleka je orisala njen postaven pas in Ilona je s pomočjo stilistov izgledala skorajda kot vrstnica Valerijevi ženi.

– Dragi Valja, – je žalostno povesila pogled in se nežno dotaknila šopka kremastih vrtnic, ki ji ga je podaril, – ne potrebujem denarja… Vendar ti… verjetno nisi slišal…

Njen glas se je prelomil in v očeh so se zasvetile solze.

– Moj mož je hudo bolan. Zdravi se na onkološki kliniki v tujini. Ne morem ga zdaj pustiti samega in iti k tebi…

Valerijev obraz je okamenel. Z iskrenim izrazom sočutja je gledal svojo ljubljeno in niti pomislil ni na to, da mu cinično laže. Njen mož je bil dobro stoječ in povsem zdrav moški, ki je bil trenutno na dopustu v tujini, da si oddahne od napornega dela. Starejši sin je študiral na tehniški univerzi v Münchnu, mlajši pa je hodil v privatno šolo v Kölnu. Ilona je spretno igrala vlogo nesrečne ženske. Mar ni veliko takšnih žensk srečevala na svojih terapijah? Naredila je pomenljiv premor, si z robcem previdno obrisala kotičke oči ter nadaljevala:

– Veš, mož mi je povzročil veliko gorja. Redno me je varal z mlajšimi, ponoči je neprestano pil, v igralnicah je zapravil več deset tisoč. In ko sem se poskušala upreti, Valja …, je dvignil roko nadme… Sedaj pa je bolan in prisiljena sem zaslužiti denar za njegovo zdravljenje. Poglej!

Iz torbice je potegnila zdravniški izvid, v katerem je pisalo, da njen mož potrebuje rehabilitacijo po opravljeni operaciji. Seveda je šlo za ponaredek, ki si ga je Ilona priskrbela že zdavnaj, ravno za takšne primere, kot je bil ta. Valerij ji je verjel. Žalostno in obupano je gledal svojo ljubezen. Ilona je prijela njegovo dlan in ga proseče pogledala:

– Želim ljubiti in biti ljubljena. A kaj lahko tu storiva…

S tihim vzdihom se je privila k njegovi rami. To je bil zadnji udarec njegovim čustvom. Močna, pametna, privlačna ženska je jokala kot prizadet otrok. Strastno si je želel, da bi jo obvaroval pred nepravično usodo.

– Jaz bom s teboj, – je zamrmral Valerij in jo nežno božal po vratu. – Podpiral te bom in ti pri vsem pomagal…

– Vendar nihče od naju ni sam… jaz imam bolnega moža, ti pa ženo in otroka, – je s šibkim glasom rekla Ilona.

Valerij ni vedel, kaj naj bi na to odgovoril, še naprej ji je nežno gladil lase, kot da je majhna jokajoča deklica. Hitro se je zbrala, izpila požirek vina in rekla:

– Joj, vsa sem se razpustila… V življenju je res veliko problemov. Ampak, ali lahko danes preprosto pozabiva na vse in sva zgolj srečna?

Pozoren opazovalec bi ugotovil, da je Ilonin vrhunski make-up po točenju bridkih solza ostal nespremenjen. Valerij je bil zaljubljen, zmeden in razorožen, zato takšnih malenkosti ni niti opazil. Zapomnil si je le čudovito skupno noč v predsedniški sobi razkošnega hotela, izrezljano pohištvo s pozlato, starinske lestence in jacuzzi… Viagra mu je pomagala, da je svojo ljubljeno razveseljeval do jutra.

In tako se je v Iloninem življenju začela odvijati še ena romanca. Z ljubimcem se je dobivala dvakrat na teden. Vsakič sta se srečala v drugi restavraciji in v drugem hotelu. Ilona je vztrajala pri tem, da njun odnos ostane skrit. Ni bilo prvič, da je igrala to igro, toda kljub vsej svoji bistrosti ni predvidela takšnega nepričakovanega razpleta njune love story.

Približno čez mesec dni sta k Valeriju v pisarno prišla moška v nevpadljivih uniformah. Molče sta šla mimo tajnice in brez trkanja vstopila v njegov kabinet. Četudi je bil Valerij zelo spoštovan človek v mestu, ga ta domačnost obiskovalcev ni zmedla. Takoj je doumel, da pred njim ne stojita navadni stranki. V Rusiji si takšno obnašanje dovolijo le predstavniki glavnih organov kazenskega pregona.

Eden od prišlekov, človek povsem neopazne zunanjosti, je pričel z enakomernim glasom:

– Valerij Borisovič, mi potrebujemo vašo pomoč!

– Kdo smo mi? – je previdno vprašal Valerij in skušal izvedeti, ali je pravilno uganil.

– Država, v kateri živite in vodite posel, – se je mirno nasmehnil neopazen obiskovalec.

– Seveda, z veseljem pomagam, koliko moram dati? – je hitro vprašal Boris.

Mislil je, da gre zgolj za banalno nelegalno poslovno sponzorstvo.

– Ne, ni vse tako preprosto, – se je nasmehnil drugi prišlek z ravno tako neizrazito zunanjostjo. – Vemo, da ste v ljubezenskem razmerju z lastnico centra za družinsko psihologijo. O gospe Iloni potrebujemo podatke zaupnejše narave.

Obraz Valerija je zamrznil. Po nekaj sekundah je odprl usta, da bi lahko postavil vprašanje, vendar ga je prvi obiskovalec, ki je imel najverjetneje višji čin, ostro prekinil:

– Na vprašanja Čemu? Zakaj? Kako? ne bomo odgovarjali. Ni potrebno, da ste z vsem seznanjeni.

– V bistvu ne vem veliko o njenem zasebnem življenju, – je s tresočim glasom odgovoril Valerij. – Vem zgolj to, da ima zelo bolnega moža, ki se zdravi v Evropi…

Prišleka sta se pričela tiho smejati.

– Ja, ja, seveda je bolan, – je rekel drugi prišlek. – Izredno redko bolezen ima, rogovi mu rastejo iz glave!

Gospoda iz ‘državnih institucij’ sta se nato hitro zresnila.

– Gospa Ilona vas je nesramno zavedla. Njen mož je čisto zdrav, ravno tako tudi njena sinova, ki se izobražujeta v Evropi. Seveda vam za otroka ni povedala?

Valerij je gledal v tla in žalostno zmajal z glavo. Počutil se je kot triletni otrok, ki mu je po nesreči na tla padel novoletni okrasek in sedaj obupano gleda njegove lesketajoče črepinje.

– Kakor koli, pomagali vam bomo, da se znebite te prevarantke, – je prijazno spregovoril prvi prišlek. – Z gospo psihologinjo se morata dobiti v hotelu. Obnašajte se kot na običajnem zmenku. Ime hotela vam bomo še sporočili. Razumete?

Valerij je komaj opazno pokimal. Ogaben sram mu ni dovolil, da bi pogled odvrnil od tal.

– Nalogo vzemite kot dobro delo za Domovino, razumete? – sta ga nagovarjala obiskovalca. – In tukaj se podpišite!

Valerij je podpisal, ne da bi kaj prebral. Kdo pa lahko zavrne pooblastila, ki mu jih naloži Domovina? Ko je dvignil glavo, v pisarni ni bilo več nikogar. Popolnoma zmeden je iz omare vzel steklenico konjaka in si nalil poln kozarec.

“Torej sem se zapisal v zgodovino! – je zmajeval z glavo in premleval. – S to goljufico moram prekiniti. Nekaj pri njej ni v redu, če se zanjo zanimajo takšni ljudje!”

Pričel si je žvižgati staro sovjetsko pesem “Naša služba je nevarna in težka!”, pa se mu je melodija zazdela zelo žalostna. Ni bil navdušen nad idejo, da se bo moral ljubiti, medtem ko ga bodo opazovale nevidne oči. Četudi gre za plemenit cilj!

Če dva dni so ga poklicali in mu povedali, naj Ilono povabi v hotel Ambasador. Valerij je kot običajno pojedel viagro in skorajda povsem mehansko izpolnil nalogo, pri tem pa se je tolažil z mislijo, da se na takšen način maščuje prevarantki. Po tem dogodku Ilone ni več poklical. Rezerviral je izlet na rajske otoke zase, za ženo ter sinčka in v troje so odleteli na drugo stran zemeljske oble, daleč stran od goljufive psihologinje in tajnih služb.

Ilona ni nameravala nadaljevati razmerja. Tudi njo sta v centru obiskala dva moška neopazne zunanjosti in v nevpadljivih uniformah. S seboj sta prinesla prenosnik in ji pokazala delček sočnega posnetka, v katerem je Ilona z grozo in vsa osramočena prepoznala sebe. Posnetek je bil zelo dobro zmontiran, Valerijev obraz je bil skrit, zato pa je bila njegova partnerka vidna v vsej svoji lepoti.

Počutila se je, kot da so jo golo postavili na trg. Z roko si je pokrila oči, prsti so se ji tresli, kar sta opazila tudi prišleka. Eden ji je hitro nalil vodo iz vrča na mizi in ji ponudil kozarec. Dvignila je pogled, računalnik je bil izključen in groza je izginila.

– Mislim, da vam ni treba razlagati, kakšne bodo posledice, če to zanimivo predstavo vidijo vaše stranke, prijatelji ali sorodniki? – je kulturno vprašal eden izmed obiskovalcev.

– Koliko moram plačati? – je spregovorila z odrevenelim glasom.

– O, res ne veliko. Potrebujemo samo zaupne informacije o nekaterih vaših pacientih.

Ilona je hitro izdihnila in nato tiho nadaljevala o svojih skrivnih dosjejih in video sistemu ter pokazala vsebino map na osebnem računalniku. Pred očmi sodelavcev vsemogočne državne službe so se prikazali skeni medicinske dokumentacije, nespodobne fotografije, video posnetki z odkritimi pogovori… Ko sta birokrata videla ta ocean podatkov, sta navdušeno zaploskala.

Obisk se je končal tako, da je tudi Ilona podpisala dokument o prostovoljnem sodelovanju z organi. Treba pa je poudariti, da niso bili zelo nadležni in so psihologinjo redko klicali. Običajno so jo poklicali zvečer s skrivnostne številke 222 in miren moški glas je dejal:

– Dober večer, Ilona Sergejevna! Jutri bi prišel do vas zaradi nujnega posveta…

Počasi se je Ilona pomirila in celo pričela razmišljati o novi romanci. Med pacienti ji je bil všeč zelo prijeten moški, ki je bil podoben Bradu Pittu. Njegova zgodba je bila celo zanimivejša od Valerijeve. Rad se je preoblačil v oblačila pokojne žene … “Z njim bo treba delati vsaj leto dni!” – je z nasmehom na obrazu ugotavljala Ilona.

Ni se smela pritoževati, imela je dovolj psiholoških problemov, ki so jo kratkočasili. V njen center so neprestano vstopali moški in ženske, zvezde šovbiznisa in športa, znani politiki in poslovneži. In delo z njimi sedaj ni predstavljalo le vira dohodkov, ampak nalogo v imenu države.

Na pečini

Življenje v tisočih različnih odtenkih obstaja le v filmu. Pri običajnih ljudeh so delovni dnevi odeti v sivo barvo, ki prinaša mir in je na videz prijetna, vendar tudi precej dolgočasna. Redko se zgodi, da se v enolični sivini pojavijo svetli utrinki sreče ter črne črte žalosti in gorja. Če človeku uspe pogosto preskakovati iz črne v belo, potem občuti popolnost življenja, se prepušča avanturam, neumnostim in se močno bori za uspeh. Takšna je usoda pustolovca, vojaka ali umetnika in ni enostavna, velikokrat je celo nevarna, zagotovo pa povzroča zavist pri vseh, ki morajo prenašati sivo življenje.

Povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe. V takšni situaciji se je znašel Leo na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in, kar je še pomembnejše, vse svoje upe in duševno moč. Že kot dvanajstletni fantič je sanjal, da bo imel kavarno, v kateri bo stregel tudi hrano, ne ravno veliko, vendar pa izredno prijetno in z najboljšo kavo v mestu.

Tudi ko še ni imel niti centa v denarnici, je že vedel, kakšna bo. Stene bodo zidane iz sivkasto bež opeke. Pleteni stoli, mizice s karirastimi prti. Fotografije starinskih avtomobilov v temnih okvirjih. In italijanska kuhinja! Leo je namreč menil, da je italijanska hrana primerna za vse situacije, kot odmor za kosilo ali malico, za romantična srečanja, za hiter prigrizek ali prijetna druženja s starimi prijatelji.

Mladeničevi starši niso bili premožni in mu niso mogli denarno pomagati pri zagonu posla. Opravljal je dve službi, da bi prihranil kakšen dinar, dokler ni imel dovolj za najem in nakup opreme. Najel je poslovni prostor v lepi, živahni soseski. Restavracijo je opremil prav tako, kot je sanjal v svojem otroštvu, najel je dva kuharja in sestavil meni.

Na začetku je vse teklo, kot je želel. Simpatična zunanjost restavracije z napisom “Ti Amo’, ki so ga lepšala smejoča se srčeca, je pritegnila mimoidoče. Uslužbenci in tajnice iz sosednjih pisarn so tja hodili na kavo in tople žemljice ter listali sveže izdane časopise. Taksisti so k njemu zahajali na kosilo, da bi si privoščili rižoto. Ob večernih urah so prihajali zaljubljeni pari; radi so poslušali stare italijanske popevke iz osemdesetih, ki so se slišale iz glasbenega stolpa.

Leo je začel služiti dober denar in je stalno vlagal v svojo restavracijo; kupil je veliko televizijo in eksotične rastline. Njegova mlada žena Laura je pomagala pri računovodstvu, predlagala sveže ideje za oblikovanje ter v starih kulinaričnih knjigah iskala redke recepte. Prav Laura je bila tista, ki je izumljala privlačne novosti za vedno nove obiskovalce. Ob sobotnih večerih so zaljubljeni pari dobili brezplačno sladico, nedelje pa so bile namenjene otrokom, ki so lahko tam gledali risanke in kot darilo za obisk prejeli še balon.

Vsako jutro se je Leo prebudil z občutkom veselja. Pri zajtrku sta z Lauro premlela dnevne načrte in odhitela na delo. Sedla sta v avto ter na poti do restavracije poslušala in pela svoje priljubljene pesmi. Leova roka je z volana spolzela in prijela ženino koleno.

– Leo! Norec! – ga je zadovoljno oštevala Laura in ga poljubila na lice.

Ko se je mladi par ustavil zaradi semaforjev, sta se tako strastno poljubila, da sta pri drugih voznikih povzročila odobravajoče in hkrati zavistne nasmehe.

Ta svetla stran ni trajala zelo dolgo. Leovo življenje se je hitro spremenilo v črnino, iz katere ni bilo videti izhoda. Vse se je pričelo, ko se je na levi strani njegove restavracije odprla kitajska restavracija, številne stranke so odšle tja zaradi eksotike in nizkih cen. Leo se je poskušal boriti s konkurenti, znižal je cene, moral pa je odpustiti enega od kuharjev in natakaricam ponuditi nižjo plačo.

Mesec dni kasneje se je desno odprl še ameriški bistro s hitro hrano. Študentje, mamice z otroki in tajnice so se, kot da bi se dogovorili, selili na novo mesto. Leo je izračunal, da zdaj k njemu prihaja le sedem obiskovalcev na dan. Odpustil je natakarice, nakar sta skupaj z Lauro sama začela streči redkim strankam. Vendar so bili poskusi reševanja podjetja neuspešni. Leo se je zadolžil pri dobaviteljih hrane, tudi za elektriko in vodo ni zmogel več poravnati računov. Njegova življenjska stvaritev je razpadala pred njegovimi očmi.

Utrujen in mrk se je pozno vračal domov, v mislih je prešteval izgubo in skušal poiskati mogoč izhod. Veseli pogovori z ženo pri zajtrku so utihnili, tudi poljubov med vožnjo v službo ni bilo več. Leo skorajda ni več jedel, pogosto ni slišal niti Laure, ki ga je klicala.

– Poslušaj, pustiva vse to, – je nekoč dejala Laura. – Potrebujeva odmor, da si spočijeva in si najdeva drugo službo. Jaz bi lahko delala v trgovini z oblačili, ti pa…

– Kakšen odmor? O čem govoriš, Laura?! – je zakričal Leo. – Zadolžen sem! Dostavljavcem sem dolžan skoraj tri tisoč evrov! Kje naj vzamem denar?

– Saj lahko prodava avto, – je predlagala Laura. – Vzameva kredit na banki. In dedek mi je zapustil hišo, ki je res stara, ampak ni daleč od Verdijevega trga. Lahko jo zastaviva…

– Ne morem zastavljati tvojega premoženja, Laura! – je mračno odgovoril Leo. – To ni moško!

– A da tako cele dneve sediš v tihi histeriji, to pa je moško? – se je razjezila Laura. – Zaradi te zgodbe z restavracijo imam občutek, kot da je v hiši kdo umrl!

– Moje sanje so umrle! – je besno odgovoril Leo. – Vse, za kar sem živel, vse je šlo v prah! A ne razumeš tega?

– A, tako… Torej si živel samo za restavracijo? – je zakričala Laura.

Skočila je in stekla v spalnico. Leo ji ni sledil, ni imel moči za ukvarjanje z njunim odnosom. Vsa čustva so se mu izlila iz duše, kot se razlije voda iz razbitega vrča. Pa še telefon je zabrnel, spet so ga iz banke spomnili, da mora dostavljavcem plačati dolg.

Še dva dneva sta minila v slabem vzdušju. Leo je na internetu objavljal oglase o prodaji opreme in pohištva, klicaril je na banko, da bi mu podaljšali roke za plačila. Domov je hodil kar se le da pozno, da ne bi gledal užaljenega ženinega obraza ali poslušal njenih očitkov.

Tretji večer se je domov odpravil peš. Tako je varčeval z gorivom. Pod ulično svetilko je ugledal avto, bil je temno rdeč mercedes, v njem pa se je strastno poljubljal par. Nekaj strašno znanega je bilo na njem. Pristopil je bližje in prepoznal… svojo ženo Lauro, ki je močno objemala temnolasega neznanca v črni srajci. Njeni svileni lasje so padali na moška prsa, njegova roka je spuščala naramnico z Laurine obleke…

Verjetno bi ob takšnem pogledu vsak mož naredil sceno. Kričal bi, da bi ga slišala cela ulica, stepel bi se z nepridipravom, treskalo bi in grmelo. Leo pa je molčal. Brez moči od vseh nesreč se je dokončno zlomil ob ženini izdaji. V srcu je občutil pekočo bolečino in je obstal, kot da bi bil paraliziran. Mercedes se je nato premaknil in še vedno objet par se je odpeljal. Verjetno sta se odpravila iskat primernejši kraj za razodetje svojih ljubezenskih čustev.

Leo ni vedel, kako je prišel domov. K sebi je prišel šele, ko je sedel za mizo v kuhinji, v roki pa držal kozarec vina. Steklenica pred njim je bila že na pol prazna. Kje jo je kupil in kdaj je že toliko spil? Pred očmi je znova zagledal prizor iz mercedesa. Njegova žena, njegova nežna, ljuba punčka sklepa roke na vratu neznanca v črni srajci…

– O, madona, – Leo si je pritisnil dlani na oči, da ne bi več videl mučne scene.

In vendar se je spomin vedno znova ponavljal, kot da se je odtisnil na očesni mrežnici. Ponovno je pričel piti vino, ne da bi čutil, kakšnega okusa je. Takrat je zaškrtal ključ v vhodnih vratih. Prišla je Laura. Ni pozdravila moža kot običajno, odšla je v spalnico. Leo je odšel za njo in jo zagledal, kako stoji na stolu in z vrhnje police v omari jemlje kovček.

– Kam se odpravljaš? – jo je pijano vprašal, četudi je odgovor poznal.

Laura ga je zviška pogledala z utrujenim in prezirljivim pogledom.

– Zapuščam te.

Ne glede na svojo opitost je Leo občutil, kako se mu v prsih razliva strašna bolečina.

– A greš k temu… temu bogatunu z mercedesom? – je vprašal in poskušal izgledati trezno. – Videl sem vaju. Tako nizko si se spustila, Laura, da se z ljubimci srečuješ na ulici, po kateri se sprehaja tvoj mož?

– Jaz da sem se nizko spustila?! – je zmedeno zakričala. – Ti se poglej! Zguba! Težak! S tabo je nemogoče živeti! Padaš v luknjo in me vlečeš s sabo!

Leo ji je pokazal hrbet in odšel v kuhinjo. Skozi okno je gledal luči večernega mesta, dokler se za Lauro niso zaprla vhodna vrata. Spoznal je, da ga je Laura, njegova ljubljena in edina prijateljica, izdala in zapustila v najtežjem trenutku življenja. “Zakaj? Kako je mogla?” je nemočno šepetal Leo.

Z izgubo Laure je vse izgubilo svoj pomen. Ni bilo več potrebe po hitenju v kavarno ali po kuhanju jutranje kave za najdražjo. Celo briti se ni bilo treba. Prsa je stalno stiskala bolečina. Z vinom in pivom je poskušal pozabiti na vse, vendar se tesnoba ni zmanjšala. Čez dan ga je mučilo hrepenenje, čez noč pa nespečnost ali nočne more.

V domišljiji se mu je neprestano pojavljala podoba Laure v objemu drugega moškega. Leo je še zdaj čutil vonj njene kože, ki je dišala po zeliščih, slišal je njeno dihanje in pritajene ljubezenske vzdihe. Alkohol je najprej povečeval mučne halucinacije, nato pa je vse zdrsnilo v črne sanje. Ko se je prebudil, je zopet videl Lauro, njene oči, zaprte od užitka, njeno vitko roko na vratu tujca v črni srajci…

Ali je vredno živeti naprej v tem peklu? Žena, delo, denar – vse je izgubljeno. Ostali so le dolgovi, ki jih nima s čim poplačati. Leo ni mogel razmišljati o prihodnosti brez strahu in žalosti. Nejevoljno se je spominjal svojega strica, ki se je ustrelil s pištolo, in bratranca, ki se je obesil pri triintridesetih. Vzroki obeh samomorov niso bili znani. V družini se je govorilo o tajnih izgubah v igralnici, o smrtonosnih boleznih in celo o ljubicah, ki naj bi moška izsiljevale. Ampak vse to so bila samo ugibanja. Sedaj je razumel, zakaj sta njegova sorodnika izbrala takšno pot. Preprosto utrujena sta bila od življenja.

Tudi on je bil obupno, na smrt utrujen. Ko je sedel za volan svojega avtomobila, je pogledal na gore, ki so cesto obdajale z obeh strani, in si zašepetal:

– Samo pogumni ljudje lahko prostovoljno zapustijo svoje življenje, ko se zavedo svojega neuspeha.

Samozavestno je vozil po ozki, gorski poti proti morju. V mislih je imel le Lauro. Predstavljal si je njen izraz na obrazu, ko bo izvedela, kaj se je zgodilo. Seveda se bo zavedala svoje krivde, občutila bo grenko sramoto in, najverjetneje, bo jokala. Nikoli ni bila brezčutna. Naj živi z večnim kamnom na svoji vesti, si je mislil, pri tem pa usmerjal avto proti visoki pečini, ki se je vzpenjala nad robom morja.

Ni bilo naključje, da je prispel ravno na ta kraj. Šlo je za priljubljeno mesto plezalcev. Severna stran pečine je bila skoraj navpična, na južno, položno stran pa se je bilo mogoče pripeljati z avtom. Približno tristo metrov od vrha so bili celo parkirni prostori. Leo je tam pustil svoj avto in pot nadaljeval peš. Sonce je zahajalo in v mraku se je bilo težko vzpenjati po spolzki poti, vendar je pogumno nadaljeval.

– Čez pet minut bo vsega konec, draga Laura, – je zamrmral in se grenko nasmehnil.

Splezal je na sam vrh in nenadoma v zadnjih sončnih žarkih zagledal človeško silhueto. Nekdo je stal na robu in gledal navzdol, kot da bi meril višino pečine.

– Se sprašuješ, kako dolgo boš padal? – je nenadoma vprašal Leo.

Človek se je hitro obrnil proti njemu. Bilo je mlado dekle v svetlem plašču. Gorski vetrič je premetaval njene dolge, spuščene lase.

– Le pet sekund, – je nadaljeval, – ampak pravijo, da se v tem času v našem spominu odvije celotno življenje.

Pristopil je k dekletu in zagledal solzne oči ter prestrašen obraz. Iztegnila je roko, kot bi želela pokazati, naj se ji Leo ne približa.

– Dobro, ne bom se približal, – je mirno rekel, – želim te le opozoriti. Ljudem je vseeno za tvoje trpljenje. Ali meniš, da bo nekdo zaradi tvoje smrti dobil občutek krivde? To je nesmiselno! Razbiješ si glavo in obležiš na kamnih, pohabljena in krvava. Pokopali te bodo in v treh dneh pozabili na vse. Zakaj bi se ubila?

Leov glas je bil jasen in prepričljiv. Dekle je hitro stopilo stran od roba pečine.

– Zakaj si želela to storiti? – jo je vprašal Leo. – Ali si izgubila svoje najljubše delo kot jaz? Si izgubila vse prihranke kot jaz? Te je zapustila ljubljena oseba in si ostala sama v najtežjem trenutku življenja?

Svojo roko je iztegnil proti dekletu, da jo prime za komolec in odpelje stran od prepada, ona pa se je nenadoma nasmehnila in si z dlanjo hitro obrisala oči.

– Ne skrbi! Nisem nameravala skočiti. Fotografirala sem gore in telefon mi je padel v prepad. Oči pa imam solzne zaradi vetra…

Govorila je italijansko s tujim naglasom. Slovenskim? Poljskim? Leo ni uspel uganiti. Njen glas je zvenel tako mehko in ljubeče…

Pogled njenih velikih, rjavih oči je bil tako pronicljiv, da je Leo ni mogel pretentati. Prikimal je in dejal:

– Če sem iskren, jaz sem se pripeljal sem, da bi…

Ženska je prst položila na ustnice, da bi umolknil:

– Ni potrebe! Odženi te strašne misli. Vse, kar potrebuješ, je človek, ki ti bo stal ob strani. Bi želel, da sem to jaz?

S temi besedami je dekle prijelo Lea za roko in ga odpeljalo s pečine.