Kitabı oku: «Iz zgodovine albanskega naroda»

Albanci: oblikovanje ljudi, migracije

Albanci so prebivalci Albanije, Kosova (Rusija ne priznava Kosova kot ločene države), Makedonije, Srbije, Črne gore, albanske diaspore so v drugih državah, zlasti v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, v Franciji in drugih državah. Po narečjih albanskega jezika in etnografskih značilnostih se Albanci delijo na Gege (na severu Škipenija v narečju Geg) in Toskov (na jugu Škiperija v narečju Toskov). Med antropološkimi tipi med Albanci prevladuje Brahicefalni (dinarski ali jadranski antropološki tip) (zlasti na severu in vzhodu). Ime " Albanci "je morda izhajalo iz besed albus –" bela "v latinščini in Alp –" visoka gora " Keltska beseda, Od tod tudi Alpe, nemško. Alpen, Francoz. Alpes, ital. Alpi. To pomeni, da bi ime "Albanci" za druga ljudstva lahko pomenilo prebivalce belih visokih gora. Na vrhovih gora lahko pogosto opazimo bel sneg in ledene kape.

Očitno so obstajale tudi povezave med kavkaško Albanijo (starodavno državo v vzhodnem Zakavkazju) in balkansko Albanijo (Moderno). Albanci so Indoevropejci, blizu izginulih Ilirov, Messapov in Tračanov. Iliri so starodavna indoevropska plemena na severozahodu Balkanskega polotoka (Dalmatinci, Ardijci, Panonci itd.).) in na jugovzhodu Apeninskega polotoka (Iapigi, Messaps itd.).). Ilirski jezik, ločena veja indoevropske družine jezikov. Predstavljata ga dve sorti: Balkanoillirski (severozahodno od Balkanskega polotoka) in Mesapski (napisi iz 6. stoletja pr E.-1.stoletje našega štetja, odkrito na jugovzhodu Italije) jezikov.

Od konca 3.stoletja do konca 1. stoletja pr. n. št. so Ilire osvojili Rimljani in jih romanizirali. Messapes so plemena iz južne Italije, ki so se verjetno preselila s Krete v 10.-9. stoletju pr. n. št. Trakija je zgodovinska regija na vzhodu Balkanskega polotoka, med Egejskim, črnim in Marmarskim morjem (iz imena starodavnega prebivalstva – Tračani). Traki, skupina starodavnih indoevropskih plemen (Dačani, Audri, Geti itd.).) ki so naseljevali severovzhod Balkanskega polotoka in severozahod Male Azije. Med veliko selitvijo so se ljudstva pomešala z drugimi plemeni in postala eden od etničnih elementov pri oblikovanju Bolgarov, Romunov, Albancev in drugih ljudstev. Trakijski jezik, ločena veja indoevropske družine jezikov. Pisni spomeniki (posamezne besede, glosi in kratki napisi) segajo v sredino i tisočletja pred našim štetjem. V prvih stoletjih i tisočletja pr. Severozahodni del Balkanskega polotoka in območja, ki mejijo na sever, so naselili Iliri, severovzhodni Traki, Južni Grki (Heleni). Stoletja pred našim štetjem so proizvodnjo železa prinesli najstarejši Indoevropejci iz Step južnega Urala. Tu so odkrili tudi rudnike soli istega obdobja, v katerih so našli številna orodja, ki so se takrat uporabljala v rudarstvu. Glavno območje razširjenosti halštatske kulture sovpada z območjem naselitve ilirskih plemen in delno Keltov. Toda spomenike, podobne Hallstattovim, so našli tudi na Balkanskem polotoku, na ozemlju vzhodne Evrope, Južne Nemčije in vzhodnega obrobja Francije. Kulture zgodnje železne dobe Iberskega polotoka in Italije so blizu halštatski kulturi. Železna doba v Italiji se začne v 10.stoletju pred našim štetjem. Na otoku Siciliji se kultura v tem obdobju razvija očitno pod stalnim vplivom Egejskega sveta. Kultura južne Italije in regije Picene (Srednja Italija) kaže znake ilirskega vpliva. Traki so se naselili na severozahodu Male Azije in v 7.stoletju pred našim štetjem je Trakijsko pleme Trerijcev skupaj s Kimerijci napadlo ozemlje Lidije. Vendar so Lidijci zmagali šele potem, ko je Lidija dvakrat prejela pomoč iz Asirije in so bili Kimerijci oslabljeni zaradi spopadov s Skiti. Moč Kimerijcev je bila zlomljena. Ostanki Kimerijcev so se naselili v severovzhodnem delu Male Azije, kjer so se postopoma združili z lokalnim prebivalstvom. Glavno prebivalstvo Balkanskega polotoka na severu Grčije je ostalo lokalna Trakijska kmetijska plemena, katerih stopnja razvoja je bila že precej visoka. Bronasti in zlasti zlati izdelki, ki jih najdemo v Romuniji, kažejo na dokaj razvito tehniko njihove izdelave; uporaba posameznih železnih orodij je bila v Karpatsko-podonavskih državah znana že pred prihodom Skitov sem. Lokalna plemena so že dolgo povezana s plemeni halštatske kulture, pa tudi z grškimi plemeni na jugu Balkanskega polotoka, katerih vpliv je od takrat postal še posebej opazen. Zato je možno, da je bil vpliv, ki so ga Skiti začeli doživljati od lokalnih plemen, ki so jih osvojili, večji od tistega, ki so ga sami izvajali nanje.

Širjenje železa na Balkanu je prispevalo k nadaljnjemu razvoju kmetijstva, ki je tu nastalo v obdobju neolitika; v prvi polovici prvega tisočletja se je kmetijstvo S Plugi začelo široko širiti. Izboljšanje orodij je prispevalo k razvoju obrti – orožja, kovaštva, stekla, lončarstva; vendar je lončarstvo dolgo ostalo surovo in primitivno, saj lončarsko kolo v teh državah še ni bilo uporabljeno.

V prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem so bile opazne spremembe v družbeni strukturi lokalnih Ilirskih in Trakijskih plemen. Naselja tega obdobja so bila sestavljena iz vasi in majhnih utrdb, ki so se nahajale na višinah, ki so prevladovale na tem območju. Izkopavanja teh utrdb razkrivajo, kot že omenjeno, številne kovinske izdelke, vključno z nakitom iz zlata in srebra, pa tudi vzorce visokokakovostne keramike. Izkopavanja vasi dajejo zelo malo kovinskih izdelkov; nakita skoraj ni; keramika je primitivna in se skoraj ne razlikuje od tistih, ki so jih proizvedli v neolitiku. Očitno je v utrdbah živelo plemensko plemstvo, v vaseh pa navadni člani skupnosti. To kaže na daljnosežen proces lastninske in družbene razslojenosti med balkanskimi plemeni. Dejstvo ločitve plemenskega plemstva, ki se je očitno začelo v bronasti dobi, potrjuje tudi razliko v pripomočkih, ki jih najdemo v bogatih in revnih pokopih. Toda postopna razgradnja primitivnega komunalnega sistema ni pripeljala do sredine prvega tisočletja pred našim štetjem . k oblikovanju razredne družbe na Balkanu (razen Grčije). Temu so se najbolj približala južnotraška plemena, ki so naselila ozemlje sodobne Bolgarije, kjer se je v V. Stoletju pred našim štetjem začelo oblikovanje držav. Odnosi grških kolonistov z lokalnimi plemeni, ki še niso preživeli primitivnih komunalnih odnosov, v tem času dobijo velik pomen. Takšen je odnos Grkov s Trakijskimi plemeni na Balkanskem polotoku, z lokalnimi plemeni južne Italije in Sicilije, s Kelti in Iberci, ki so v starih časih naseljevali sodobna ozemlja Francije in Španije, s Skiti, kraji in drugi, plemena na obalah Črnega in Azovskega morja. Grki so vzpostavili mirne odnose s številnimi lokalnimi plemeni na podlagi trgovinske izmenjave, kar je kolonijam prineslo ogromne koristi, pogosti pa so bili tudi primeri vojaških spopadov.