Kitabı oku: «Combate espiritual»
Primera edición: noviembre, 2021
Título original: Certamen Spirituale by Gorazd Kocijančič
Copyright © Beletrina Academic Press, 2008
www.beletrina.com
© de la traducción: Xavier Farré Vidal, 2021
© Vaso Roto Ediciones, 2021
ESPAÑA
C/ Alcalá 85, 7° izda.
28009 Madrid
www.vasoroto.com
Grabado de cubierta: Víctor Ramírez
The content of this publication represents the views of the author only and is his sole responsibility. The European Commission and the Agency do not accept any responsibility for use that may be made of the information it contains.
Cofinanciado por el programa Europa Creativa de la Unión Europea.
Este libro se ha publicado con el apoyo de la Slovenian Book Agency.
Queda rigurosamente prohibida, sin la
autorización de los titulares del copyright,
bajo las sanciones establecidas por las leyes,
la reproducción total o parcial de esta obra
por cualquier medio o procedimiento.
Printed in Spain - Impreso en España
Imprenta: Kadmos
ISBN: 978-84-124374-8-5
eISBN: 978-84-124609-4-0
BIC: DCF
Depósito Legal: M-32413-2021
Gorazd Kocijančič
Combate espiritual
Traducción del esloveno: Xavier Farré

Índice
[Nimam imena, čeprav ga poznaš.]
[No tengo nombre, aunque lo conoces.]
[najprej in načelno]
[en primer lugar y antes que nada]
KLIC
LA LLAMADA
[tako je bilo čudno]
[era tan extraño]
[strašno je gledati v oči tovarišem]
[es terrible mirar a los ojos de los compañeros]
[pridite plašni otroci]
[venid niños tímidos]
[Kot eden smo]
[Somos uno]
[poln sem blazne moči]
[estoy lleno de una fuerza loca]
[spretni so v razlagi]
[los ingeniosos explican]
[Prisezite mi pri naših drevesih in naši zemlji]
[Juradme por nuestros árboles y por nuestra tierra]
[klic je kot žeja]
[la llamada es como la sed]
MARŠ
LA MARCHA
[»premisli ko greš na vojsko]
[«piensa cuando vayas al ejército]
[vse je bilo bolj]
[todo fue más]
[nad zasneženo stezo]
[sobre el camino nevado]
[kajn dobro je poznal boga]
[caín conoció bien a dios]
[nežen bodi s to rešitvijo]
[sé amable con esa salvación]
[spet sem pogoltnil]
[de nuevo me he tragado]
[besede so tujki]
[las palabras son extranjeras]
[za mano krik]
[tras de mí un grito]
[ko hodimo predolgo]
[cuando andamos mucho tiempo]
[neuresničene in nepreštevne]
[los amores irrealizados e incontables]
[skrivno pot poznam]
[conozco el camino misterioso]
[na boku bom ležal]
[voy a tumbarme de lado]
[ne morejo te mi odvzeti]
[no me podrán desposeer]
[sonce še komaj žari]
[el sol ya brilla]
[kadar je nebo nad nami]
[cuando tenemos el cielo encima]
[prijatelj je prišel do ognja]
[un amigo vino al fuego]
[meglice so pokrile drevje]
[las nieblas han cubierto los árboles]
[pet nas je]
[somos cinco]
[da sem zvest]
[le soy fiel]
BITKA
LA BATALLA
[boj je strašen ker smo stalno omamljeni s srečo]
[el combate es terrible porque continuamente…]
[klečim v votlini jeze]
[me arrodillo en la fosa de la rabia]
[med bojem nisem videl ran]
[durante la batalla no he visto heridas]
[ugaševalec]
[el que apaga]
[pobijali so nas]
[nos han matado a golpes]
[sovragi nimajo obraza]
[los enemigos no tienen cara]
[drugačen si bil od vseh slutenj]
[eras diferente a todos los presentimientos]
[strah me je deklice]
[tengo miedo de la chica]
[starci]
[los viejos]
[med pripravo]
[entre los preparativos]
[starec mi je rekel]
[un viejo me dijo]
[vaši noži so v vas]
[vuestros cuchillos están en vosotros]
[mučitelj učitelj]
[torturador profesor]
DAN POTEM (pesmi brez razlage)
EL DÍA DESPUÉS (poemas sin comentarios)
[sedeli smo v globeli]
[estábamos sentados en un barranco]
[to jutro je vsega že konec]
[mañana ya todo será el fin]
[jedci bogov smo]
[los que comemos no estamos]
[naši hrbti so že krivi]
[nuestras espaldas ya son culpables]
[težko]
[difícilmente]
[ko sem se sklonil k zemlji]
[cuando me incliné hacia la tierra]
[slavljen slavljen preden to rečem]
[celebrado celebrado antes de que lo diga]
[kot če imaš razbito čašo]
[como si tuvieras el tiempo roto]
Combat spirituel, plus dur que la bataille d’hommes
Duhovni boj, trši od bitke mož
ARTHUR RIMBAUD
Nimam imena, čeprav ga poznaš. Ne priznam ti, na kateri barki sem priplul, saj boš vztrajno tajil, da sem tu od vedno. Mojega ljudstva ni več. Nima smisla, da ti povem njegovo ime. Modri pravijo, da ga nikoli ni bilo. Manj modri pripovedujejo, da so se bratje, očetje in sinovi med seboj morili. Kakor koli že: tisti, ki so ostali, so postali sence. Ne poznajo več zgodb o svojem izvoru – čeprav ne pravim, da je to kakšna vrednota. Sami so postali zgodba o svojem koncu. Njihov jezik je, kot bi ga ne bilo – in tudi to ni ne vem kakšna tragedija. Bili so, če so bili, pač majhen narod, manj kot narod. Pleme. Nihče ga ne pogreša. Veliko ostaja, majhno izginja.
Kar je ostalo, je spomin na boj. Učitelj mi je rekel: to je boj, v katerem je dovoljeno vse. In ni bil grob človek, če je to sploh bil. Bojevati se moraš, čeprav nimaš možnosti; če se boš boril vztrajno in zvito, če se ne boš vznemirjal zaradi ran in izdajstev, boš poražen zmagovito.
Tako pišem besede, ki niso več ali še niso imena. Za koga? In zakaj? Svoj jezik sem že skoraj pozabil, novega nikoli ne bom znal dobro. Pišem lahko le sence boja. Nevidnega. Toda kdo še verjame, da se za temi sencami skrivajo postave? Danes sta meso in duh marsikje postala eno, angeli in demoni so se pobratili, Bog in svet sta se zlila. Pretiravam in posplošujem, a poanta je dobra. Če je za koga duhovno življenje tu še kaj več od sence, mu je privlačna ta poslednja razpuščenost, ki vodi v meseno – duhovni, angelsko-demonski, božansko-svetni hèn kaì pân. Spet pretiravam, a poanta je še boljša.
Sam zapisujem krike, ki se trgajo iz mene v trenutkih upora zoper to modrost. Pogosto ne čutim, da se bojujem, a ko se zbudim, vem, da je za mano še ena bitka. Vedno bolj odločilna.
Torej besede o boju. O krvi, smrtni zaspanosti in prebujenju v življenje. Hvalnice bolečine in ločenosti, zablode in milosti. In besede ironije, ki jih razjedajo, ne da bi vedele, ali niso tudi one same hvalnice. Vse so, kar imam.
In vem: ko izginejo, jih nihče ne bo pogrešal.
Combat spirituel, plus dur que la bataille d’hommes.
Duhovni boj, trši od bitke mož
ARTHUR RIMBAUD
No tengo nombre, aunque lo conoces. No voy a confesarte sobre qué hombros he llegado porque vas a disimular con persistencia que estoy aquí desde siempre. Mi gente ya no está aquí. No tiene sentido que te diga su nombre. Los sabios dicen que nunca existió. Los menos sabios, que los hermanos, los padres y los hijos se mataron entre sí. En cualquier caso: los que quedaron se convirtieron en sombras. Ya no conocen las historias de su origen aunque no afirmo yo que esto tenga algún valor. Ellos mismos se convirtieron en la historia de su final. Su lengua es como si no existiera, y tampoco en esto sé verle una tragedia. Fueron, si es que fueron, una pequeña nación, menos que una. Una tribu. Nadie la echa en falta. Lo que es grande, se mantiene; lo que es pequeño, desaparece.
Lo que se ha conservado es un recuerdo de la lucha. El maestro me dijo: esto es la lucha en la que todo está permitido. Y no era una persona despiadada, si es que en general lo era. Tienes que luchar a pesar de que no tienes posibilidades; si te esfuerzas con ahínco y destreza, si no te mortifican las heridas y las traiciones, vas a conseguir una derrota victoriosa.
Así escribo las palabras que ya no son o que ya no son nombres. ¿Para quién? ¿Por qué? Apenas recuerdo mi propia lengua, y nunca voy a aprender bien otra. Sólo puedo escribir las sombras de la batalla. Invisible. Con todo, ¿cree alguien aún que detrás de esas sombras se esconden figuras? Hoy en día la carne y el alma en muchos sitios han pasado a ser uno, los ángeles y los demonios se han hermanado,
Dios y el mundo se han fundido. Exagero y generalizo, pero consigo un buen final. Si para alguien la vida espiritual aquí es algo más que una sombra, entonces se ve atraído por un postrer libertinaje que conduce a un hèn-kaì-pân carnal-espiritual, angelical-diabólico, divina-laico. Vuelvo a exagerar, y el final será aún mejor.
Yo mismo anoto los gritos que se desgarran de mí en el momento de protestar en contra de esta sabiduría. No suelo percibir que lucho, pero cuando me despierto sé que tras de mí hay otra batalla. Cada vez más decisiva.
Así que unas palabras sobre la batalla. Sobre la sangre, sobre la somnolencia mortal y sobre el despertar en la vida. Odas al dolor y a la separación, al engaño y al amor. Y palabras de la ironía que las corroen, sin saber que tal vez ellas mismas son también odas. Son todo lo que tengo.
Y lo sé: cuando desaparezcan, nadie las va a echar en falta.
najprej in načelno
zakaj se sploh borim in govorim tako in pišem recimo zakaj ni z mano tako kot se tale list trte zapogiba sam vase in tale ogenj na nebu sije na vse strani zakaj ni z mano preprosto ista zgodba in zakaj se kar ne zapognem in sledim ali osvetlim vse mogoče kar pride na vrsto čisto slučajno in zakaj ne bi bil nič drugega od tega in od kogar koli in zakaj ne pustim lepo vseh misli in besed da se objamejo in pobijejo med sabo in mirna bosna zakaj izločam in izbiram in se trudim nekaj pozabljati in se nečesa spominjati in živeti tako in govoriti in pisati
najprej in načelno
tega ne vem ampak odgovor je na dlani čim več zapiskov s poti čim več brodolomskih ostankov duhovnih katastrof in razbitin zapisuj omahovanje je govoril zapisuj omahovanje te slečene kačje kože so edino kar ostane te razcefrane kože te tvoje levitve to je edina sled ali ni čuden ta zanikovalec v tebi ki ti prepoveduje pisati ravno tako kot bi bilo komu všeč
če je kaj ljubezni vredno je to ta pasji sin»
en primer lugar y antes que nada
por qué me esfuerzo y hablo así y escribo digamos por qué conmigo no es como con aquella hoja de vid que se enrolla en sí misma o como con aquel fuego que brilla en el cielo en todas direcciones por qué no es conmigo igual y por qué no me doblo y sigo o ilumino todo lo que me viene al azar y por qué no ser nada más que esto y que todos y por qué no abandono todos los pensamientos y las palabras para que se abracen y se maten entre ellos y sanseacabó por qué rechazo y elijo y me esfuerzo en olvidar algo y en recordar algo y en vivir así y hablar y escribir
en primer lugar y antes que nada
esto no lo sé pero la respuesta está clara el máximo de anotaciones del viaje el máximo de restos de un barco naufragado de las catástrofes espirituales y destrozos anota la vacilación dijo anota la vacilación estas pieles peladas de serpientes son lo único que queda estas pieles arrancadas son tus mudas es tu única marca no es extraño que el que niega en ti que te prohíbe escribir para que a alguien le guste
si hay algo que merezca el amor es este cachorro»
KLIC
LA LLAMADA
tako je bilo čudno
netukajšnje
ne hladno ne toplo
da kaos ni vedel kaj bi
in je kar strmel
bil je čas
ko smo si še brisali čela
z mokrim listjem
in se oblačili v oblake
bil je čas
ko smo se talili drug v drugega
in iz prelomljenih kosti brali usodo
ne da bi verjeli vanjo
bil je čas brez doma
v katerem je bila odeja
noč in neznana ženska
potem smo slišali klic
na začetku je bil klic
kadilo je dišalo po njem
kako različni so vonji
tudi po timijanu diši
kar je pred nebom
in zemljo
in spremeni srce
klic pred vsem
rekli so
pustite
da bo ta vonj v
vaših besedah
in dejanjih
a preveč gozda je bilo v nas
preveč divjine
ko pa smo sami slišali klic
smo legli na zemljo
izdali vse svoje
umrli smo
se rodili
in ga pozabili
Sholion: klic je blagoslov trme posvetitev upora čestitka izgnanstvu pravijo da ob njem spregledaš a te v resnici zaslepi da ne vidiš nevarnosti in hodiš predrzno klic je stvar bojevnikov a zakaj množina zakaj ni stvar enega to je blazna skrivnost zlitja
era tan extraño
nodeaquí
ni frío ni caliente
que el caos no sabía qué hacer
y miraba desvalido
hubo un tiempo
en el que nos secamos las frentes
con una hoja húmeda
y nos vestíamos con nubes
hubo un tiempo
cuando nos derretíamos uno en otro
y de los huesos rotos leíamos el destino
para no creer en él
hubo un tiempo sin casa
en el que había una manta
la noche y una mujer desconocida
después oímos una llamada
al principio era la llamada
se olía el incienso tras ella
cuán diferentes son los olores
también huele a tomillo
de lo que es ante el cielo
y la tierra
y transforma el corazón
una llamada ante todo
dijeron
dejad
que este olor esté
en vuestras palabras
y en vuestros actos
pero había demasiado bosque en nosotros
demasiado mundo salvaje
pero cuando nosotros mismos oímos la llamada
nos echamos en la tierra
traicionamos a los nuestros
morimos
nacimos
y lo olvidamos
Escolio: la llamada es la bendición de ser obstinado la consagración de rebelarse la felicitación al exilio dicen que miras en ella pero que en realidad te ciega no ves el peligro y continúas irreverente la llamada es una cosa de los luchadores y por qué una multitud por qué no es una cosa de uno es decir del loco el misterio de la fusión
strašno je gledati v oči tovarišem
iz njih sije bel užitek
ki so ga sejali njihovi dedje
in ga bodo želi njihovi sinovi
a klic je prišel od drugod
blaženo je gledati zvezde
kot zaledenele iskre so
in poslušati šumenje dreves
obsojenih na vnebohod
kako celo noč molijo
dvignjenih rok
kot v nemi bolečini
a klic je prišel od drugod
lepo je biti
kako noč brez ženske
da ti trave zrak in lubje
postanejo telo
mehko bolj od svile
in jih vonjaš gneteš in motriš
kot prvič dotaknjeno drgetajočo
belo kožo speto v želji
a klic je prišel od drugod
božansko je sanjati
o nikoli videnih deželah
ki so tako opojne
da na licu tovarišev
pred smrtjo
postanejo krč krika
ali tuj nasmeh
a klic je prišel od drugod
Sholion: vsi ki so našli primero za lepoto in blaženost in strašnost in božanskost so izginili brez sledu kar se samo zdi žalostno
es terrible mirar a los ojos de los compañeros
de ellos brilla un blanco placer
que habían sembrado sus abuelos
y lo segarán sus hijos
pero la llamada vino de otra parte
es una dicha mirar las estrellas
son como chispas congeladas
y escuchar el susurro de los árboles
condenados a la ascensión
cómo toda la noche rezan
las manos en alto
como en un dolor mudo
pero la llamada vino de otra parte
es bello estar
alguna noche sin una mujer
que la hierba el viento la corteza
te sean el cuerpo
más suave que la seda
y que hueles amasas admiras
como el primer tacto tembloroso
de la blanca piel tersa en el deseo
pero la llamada vino de otra parte
es maravilloso soñar
en tierras nunca vistas
tan embriagadoras
que en el rostro de los compañeros
antes de morir
aparece el espasmo del grito
o una sonrisa ajena
pero la llamada vino de otra parte
Escolio: todos los que han encontrado el ejemplo de la belleza y de la dicha y de lo terrible y de lo divino desaparecieron sin dejar rastro y esto me colma de tristeza
Ücretsiz ön izlemeyi tamamladınız.